Metode: Študenti britanskih in irskih veterinarskih šol, ki so opravili nekaj kliničnih vaj EMS, so izpolnili anketo z zaprtimi in odprtimi vprašanji kot del presečne študije. Zbrani so bili demografski podatki in izkušnje z diskriminacijo, podrobnosti o incidentih in poročanju ter stališča anketirancev. Kvantitativni podatki so bili analizirani s Pearsonovo analizo hi-kvadrat za analizo značilnosti anketirancev ter njihovih izkušenj z diskriminatornim vedenjem in poznejšim poročanjem. Za podatke z odprtimi vprašanji je bila uporabljena kvalitativna analiza vsebine.
Rezultati: Od 403 anketirancev jih je 36,0 % zaznalo diskriminatorno vedenje. Najpogostejša oblika diskriminacije je temeljila na spolu (38,0 %), sledila je etnična pripadnost (15,7 %). Obstajale so pomembne povezave med izkušnjami anketirancev z diskriminatornim vedenjem in naslednjimi značilnostmi: starost(p = 0,0096), invalidnost(p < 0,00001), rasa/etničnost(p < 0,0001), spol/spol(p = 0,018) in status LGBTQ+ (p = 0,001). Nadzorni veterinarji so bili najpogosteje prijavljeni storilci diskriminatornega vedenja (39,3 %) v primerjavi s strankami (36,4 %). Le 13,9 % anketirancev, ki so doživeli diskriminacijo, je poročalo o dogodku oziroma dogodkih. Anketiranci z invalidnostjo so se najmanj strinjali s trditvijo, da strokovni organi storijo dovolj za odpravo diskriminacije(p < 0,0001). Večina anketirancev se je strinjala, da je seksizem še vedno problem (74,4 %), vendar se moški pogosteje niso strinjali(p = 0,004). Večina anketirancev je menila, da je treba povečati etnično raznolikost (96,3 %).
Razprava: Diskriminatorno vedenje je problem za študente, ki vidijo prakso, zlasti za tiste, ki imajo eno ali več zaščitenih značilnosti (kot jih opredeljuje britanski Zakon o enakosti iz leta 2010). Izboljšano izobraževanje bi moralo vključevati poglede manjšinskih skupin, da bi pomagalo odpraviti diskriminatorno vedenje iz veterinarske prakse.
Več o tem preberite TUKAJ.
